Lost Knowledge of the Imagination

1. Vzpon racionalizma zmanjšuje vlogo domišljije

V zgodnjem sedemnajstem stoletju se je na Zahodu pojavil nov način spoznavanja sebe in sveta, ki je hitro pridobil na pomenu.

Prehod v spoznavanju. Sedemnajsto stoletje je zaznamoval prelom z vzponom racionalizma in znanosti, ki sta zasenčila druge oblike znanja, zlasti domišljijo. Ta nov pristop je poudarjal objektivne, merljive resnice, kar je privedlo do zmanjšanja vrednotenja in razumevanja intuitivnih, domišljijskih spoznanj. Ta prehod ni bil le dodatek k obstoječemu znanju, temveč radikalen odmik od preteklosti.

Koreni v aksialni dobi. Izvor racionalizma sega do grške filozofije in aksialne dobe, ko so misleci skušali razumeti svet skozi razum in logiko. Vendar je poudarek na empiričnem opazovanju in matematični natančnosti v sedemnajstem stoletju pomenil izrazit odmik od prej bolj celostnih pristopov k znanju. Ta nov način spoznavanja je dajal prednost količini pred kakovostjo, kar je privedlo do sveta, ki ga vse bolj opredeljuje merjenje in računanje.

Posledice prehoda. Prevladovanje racionalizma je privedlo do podcenjevanja domišljije, intuicije in drugih neracionalnih načinov spoznavanja. To je globoko vplivalo na naše razumevanje sebe in sveta, povzročilo občutek odtujenosti in izgubo smisla. Izziv je zdaj najti način, kako združiti različne načine spoznavanja za bolj popolno in uravnoteženo razumevanje resničnosti.

2. Mojstrstvo znanosti ima svojo ceno

Izpraznitev »notranjosti« sveta – in vse bolj tudi nas samih –, ki je bila potrebna, da se je novi način spoznavanja lahko uveljavil, ni bila brez negativnih posledic.

Cena napredka. Čeprav je znanost prinesla neizpodbitne dosežke, je njen poudarek na kvantificiranju in obvladovanju naravnega sveta prinesel pomembno ceno. Okoljske krize, družbeni problemi in občutek eksistencialne praznine so vse posledice enostranskega pristopa. Iskanje objektivnega znanja je zanemarilo subjektivne izkušnje in notranji pomen.

Temna stran mojstrstva. Mojstrstvo nad naravnim svetom, ki ga je dosegla znanost, je ustvarilo tudi temno plat, kot so globalno segrevanje, urbanizacija in industrializacija. Ti izzivi poudarjajo potrebo po bolj odgovornem in etičnem pristopu k znanstvenemu napredku, ki upošteva dolgoročne posledice naših dejanj. Uspeh znanosti, da nas osvobodi iluzije, da smo na kakršen koli način nujni, pomembni ali bistveni za vesolje, najbolje izraža ugledni astrofizik Steven Weinberg.

Kvantifikacija obstoja. Kvantifikacija človeškega obstoja, pri čemer so discipline, nekoč del »humanistike«, sprejele učinkovite metode novega načina spoznavanja, je še dodatno prispevala k občutku odtujenosti. Izziv je najti ravnovesje med koristmi znanstvenega napredka in potrebo po smislu, namenu ter povezanosti v našem življenju.

3. Intuicija dopolnjuje razum

Pascal je bil izjemno sposoben slediti matematičnemu sklepanju, a je poznal tudi druge vrste sklepanja; kot je znano, je zapisal: »Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna.«

Dva načina spoznavanja. Pascal je razlikoval med »duhom geometrije« (razumom) in »duhom prefinjenosti« (intuicijo), s čimer je poudaril pomen obeh za razumevanje sveta. Medtem ko se razum opira na logiko in analizo, intuicija omogoča bolj celosten in neposreden vpogled v resničnost. Ti dve načini spoznavanja nista nasprotna, temveč se dopolnjujeta.

Tiho in izrecno znanje. Polanyi je razlikoval med tiho in izrecno obliko znanja; izrecno znanje lahko podamo korak za korakom, kot v znanstvenem poskusu ali matematični enačbi, medtem ko tiho znanje ostaja implicitno in ga ni mogoče jasno izraziti. Tiho znanje je tisto, o katerem, kot pravi Polanyi, »vemo več, kot lahko povemo«. Postopek reševanja kvadratne enačbe lahko razložimo korak za korakom; to je izrecno znanje, ki ga pridobivamo skozi šolska leta.

Desna in leva polovica možganov. McGilchrist trdi, da desna polovica možganov vidi svet kot celoto, kot dano celovitost, živo prisotnost, podobno kot vidimo drugega človeka, medtem ko je naloga leve polovice »razpakirati« to, kar desna polovica »predstavi«, torej »razčleniti«, osredotočiti se na posamezna drevesa v gozdu, ki ga desna polovica vidi – in na koncu na posamezne liste na drevesu. Izziv je najti način, kako združiti ti dve načini spoznavanja, da intuicija obogati razum in razum izpopolni intuicijo.

4. Izgubljena participacija: od notranje povezanosti do zunanjega predmeta

Med opazovalcem in opazovanim, med človekom in naravo je morala obstajati neka vrsta sodelovanja.

Izvorna participacija. Barfield trdi, da so zgodnji ljudje doživljali neposredno, participativno povezanost s svetom, kjer so meje med notranjo in zunanjo resničnostjo zabrisane. Ta »izvorna participacija« je vključevala občutek enotnosti z naravo, kjer jaz ni bil ločen od svojega okolja. To je bil svet, v katerem stroga ločitev med notranjim in zunanjim, subjektivnim in objektivnim, živim in mrtvim, dejstvom in domišljijo, kot jo poznamo danes, ni obstajala.

Izguba povezave. Sčasoma se je ta participativna zavest zmanjšala, kar je privedlo do ločitve med jazom in svetom. Ta ločitev je povzročila občutek odtujenosti in izgubo smisla, saj je svet zdaj viden kot zunanji predmet, ne kot podaljšek nas samih. Zunanji, fenomenalni svet, s katerim smo na nekem nezavednem nivoju povezani, je postal za nas popolnoma tuji »drugi«.

Ponovna pridobitev participacije. Barfield predlaga, da lahko občutek participacije ponovno pridobimo skozi ustvarjalno domišljijo, ki nam omogoča, da svet vidimo v novi luči. Z vključevanjem v umetnost, poezijo in druge oblike ustvarjalnega izražanja se lahko ponovno povežemo z notranjim pomenom stvari in doživimo občutek enotnosti s svetom okoli nas. To prinaša »širjenje« pomena namesto njegove »krčitve«, ki je posledica prehoda v dobesedni način dojemanja sveta.

5. Jezik razkriva razvijajočo se zavest

Vprašanje o izvoru jezika je kot vprašanje o izvoru izvora.

Metaforični izvori. Barfieldova študija jezika razkriva, da imajo besede za abstraktne pojme pogosto konkretne, metaforične izvore. To kaže, da so zgodnji ljudje svet dojemali bolj figurativno, poetično, kot ga dojemamo danes. Jezik, ki ga danes dojemamo kot figurativen, je sprva nastal kot nefigurativen, torej dobeseden, nato pa je bil »predelan«, postavljen v metaforično obliko, kar smo podedovali.

Evolucija pomena. Z razvojem zavesti se je jezik premaknil iz bolj celostnega, participativnega načina v bolj dobesednega, objektivnega. Ta premik odraža naraščajočo ločitev med jazom in svetom, saj je jezik postal orodje za opisovanje zunanjih predmetov, ne pa za izražanje notranje povezanosti. Barfield meni, da je ta razvoj jezika pomenil »krčenje pomena in s tem zavesti – evolucijo od širokega in nejasnega k ozkemu in natančnemu, od perifernega k osrednjemu«.

Poezija kot most. Barfield trdi, da nam poezija lahko pomaga ponovno vzpostaviti prvotno, participativno naravo jezika. Z uporabo metafor in figurativnega jezika poezija vzbuja občutek notranjega pomena in ruši meje med jazom in svetom. To prinaša »širjenje« pomena namesto njegove »krčitve«, ki je posledica dobesednega dojemanja sveta.

6. Goethejevo »aktivno gledanje« odkriva skrivnosti narave

Skozi opazovanje, vajo in duševni napor je prodrl do neopazne resničnosti, ideje arhitekta.

Onkraj objektivnega opazovanja. Goethe je izzval povsem objektivni pristop k znanosti in zagovarjal bolj participativen in domišljijski način spoznavanja. Njegovo »aktivno gledanje« je vključevalo toplino, pozornost in pripravljenost videti notranji pomen pojavov. Goethejevo »aktivno gledanje« je podobno prizadevanju, ki ga je Owen Barfield označil kot potrebno za zavestno doživljanje »participacije«.

Urpflanze. Goethejevo iskanje Urpflanze, »prvotne rastline«, je odraz njegovega pristopa k znanosti. Verjel je, da lahko z opazovanjem in domišljijo rastlino v njeni celoti zajame njeno bistvo ter razume načela njenega rasti in preobrazbe. Goethejeva Urpflanze je nekakšna botanična platonistična oblika, idealni model, iz katerega izhajajo vse dejanske rastline.

Resnica kot participacija. Goethe je menil, da resnica ni nekaj »tam zunaj«, kar bi bilo treba odkriti, temveč razodetje, ki nastane iz srečanja notranjega sveta opazovalca in zunanjega sveta narave. Ta participativni pristop k znanju zahteva pripravljenost vključiti tako razum kot domišljijo. Zanj je bilo pravo znanje tisto, kar je človeku koristno poznati – nekaj, kar zahteva modrost, ne le informacije.

7. Domišljija povezuje notranji in zunanji svet

Zanj resnica ni bila povsem »tam zunaj«, kot pri novih znanstvenikih, niti povsem »tukaj notri«, kot so verjeli idealistični misleci, ki so vse videli kot »v umu«.

Onkraj delitve subjekt-objekt. Goethe je iskal most med subjektivnim in objektivnim, saj je spoznal, da pravo znanje zahteva sintezo obeh. Verjel je, da sta notranji svet opazovalca in zunanji svet narave povezana in da razumevanje enega zahteva razumevanje drugega. To zato, ker »v objektivnem svetu prebiva neznan zakon, ki ustreza neznanemu zakonu v subjektivni izkušnji«.

Domišljija kot most. Domišljija služi kot most med notranjim in zunanjim svetom, saj nam omogoča zaznavanje skritih povezav in pomenov pod površjem stvari. Z vključevanjem domišljije lahko presežemo zgolj objektivno razumevanje sveta in doživimo globlji občutek povezanosti in smisla. Goethejevo »razvito notranje življenje« mu je omogočilo, da je videl razkrito skrivnost strasburške katedrale.

Steinerjev vpogled. Steiner je Goethejev vpogled nadgradil s filozofijo, ki temelji na nujnosti, da človekova »notranjost« dopolni svet »zunaj«. Kot je zapisal v svojem zgodnjem delu Goethejeva predstava sveta (1897): »Človek ni tukaj le zato, da si ustvari podobo dokončanega sveta« – kar predpostavlja naravni pogled in je osnova konvencionalne znanosti – »temveč sam sodeluje pri ustvarjanju sveta«.

8. Svet domišljije: resničnost onkraj čutov

To je tisto, kar je znano kot ’âlam al-mithâl, ali, kot ga Corbin imenuje, mundus imaginalis, ali »svet domišljije«.

Vmesno področje. Corbin uvaja pojem »sveta domišljije« (mundus imaginalis), področja, ki obstaja med čisto intelektualnim in čisto čutnim. To področje ni zgolj produkt subjektivne fantazije, temveč ima svojo objektivno resničnost in zakone. Svet domišljije ima svoj način bivanja in ga ni mogoče zmanjšati na »samo idejo« – kot je Schiller menil za Goethejevo prvotno rastlino – ali odsev fizičnega drevesa.

Dostop do sveta domišljije. Do sveta domišljije lahko dostopamo skozi vizionarske izkušnje, sanje in druge spremenjene zavestne stanje. Te izkušnje niso zgolj halucinacije, temveč vpogledi v skrito dimenzijo resničnosti. Podobe in glasovi, ki jih vidimo v hipnagoškem stanju, simbolizirajo stanje psihe v tistem trenutku.

Preobrazbena moč. Z vključevanjem v svet domišljije lahko pridobimo dostop do novih virov znanja, ustvarjalnosti in duhovnih vpogledov. To področje nam omogoča preseganje omejitev običajnega zaznavanja in doživljanje globlje povezanosti z božanskim. V bistvu spremeni »dejstva« v »pomen« s povezovanjem delov v celoto. Ne »ustvarja nečesa neresničnega« – to je naloga fantazije – temveč »razkriva skrito resničnost«.

9. Tradicija usmerja odgovorno domišljijo

Vse, kar osvobaja naš um, ne da bi hkrati prinašalo samonadzor, je škodljivo.

Potrebna usmeritev. Čeprav je domišljija močno orodje, mora biti vodena s tradicijo ali okvirom, da ne postane uničujoča ali zablodna. Ta tradicija ponuja niz simbolov, metafor in podob, ki nam pomagajo krmariti po notranjem svetu in se izogniti pastem subjektivne fantazije. Namen ni, da domišljija nadomesti analitični, kvantitativni um, prav tako pa analitični um ne bi smel pred štirimi stoletji izrinil svojega intuitivnega partnerja.

Večna filozofija. Raine prepoznava večno filozofijo, ki ima korenine v Platonu, Plotinu in drugih starodavnih virih, kot dragocen vodnik za domišljijo. Ta filozofija ponuja okvir za razumevanje odnosa med materialnim in duhovnim svetom ter pot do samospoznanja in razsvetljenja. To je harmonija, ki jo je Pitagora že dolgo nazaj učil in živel ter ki je oblikovala eno izmed »dveh trajnih potreb človeške narave«, ki jih je prepoznal Francis Cornford.

Preobrazbena moč. S tem, ko svojo domišljijo utemeljimo v tradiciji modrosti in vpogleda, lahko izkoristimo njeno preobrazbeno moč za ustvarjanje bolj smiselnega in izpolnjujočega življenja. To vključuje zavezanost samodisciplini, etični odgovornosti in pripravljenost za sodelovanje s svetom v duhu ljubezni in sočutja. Cilj je uporabiti naše genetske predispozicije kot izhodišče, ne kot omejitev.

Zadnja posodobitev: April 13, 2025