Duhovni človek

1. Človek je trodelno bitje: duh, duša, telo.

Božja Beseda ne deli človeka le na dušo in telo, temveč ga obravnava kot trodelno bitje – duh, dušo in telo.

Onkraj dualizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem Sveto pismo razkriva, da je človek sestavljen iz treh različnih delov: duha, duše in telesa (1 Tes. 5,23). Telo je fizični, zunanji del, ki nas povezuje z materialnim svetom (zavest o svetu). Duša je psihološki del, ki zajema um, čustva in voljo (zavest o sebi). Duh je najnotranjši del, namenjen za skupnost z Bogom (zavest o Bogu).

Duša kot vezni člen. Duša deluje kot stičišče in posrednik med duhom in telesom. Ima svobodno voljo in odloča, ali bo duh vladal telesu ali bo telo vplivalo na duha. Duh ne more neposredno delovati na telo, temveč mora to storiti preko duše.

Primerjava s templjem. Človeka lahko primerjamo z starodavnim templjem:

• Telo: Zunanji dvor (vidno, zunanjo življenje)
• Duša: Sveti prostor (notranje življenje, um, čustva, volja)
• Duh: Svetinja nad svetinjami (najnotranjši prostor, Božje bivališče)
  Pravilen red je duh, ki vlada duši, in duša, ki vlada telesu, kar odraža Svetinjo nad svetinjami, ki usmerja Sveti prostor in Zunanji dvor.

2. Padlost je izkrivila Božji prvotni red.

Na žalost je človek padel; bil je premagan in je grešil; posledično je pravi red duha, duše in telesa zmeden.

Smrt duha. Človekova padlost zaradi neposlušnosti je privedla do duhovne smrti – prekinitve skupnosti z Bogom. Čeprav duh še obstaja, je postal mrtev za Boga, izgubil je občutljivost in sposobnost povezovanja z Njim. Ta smrt se je začela v duhu in se razširila po celotni biti.

Ugrabitev duše. Duša, ki naj bi bila podrejena duhu, se je uprla in postala prevladujoča. Tesno se je povezala s telesom in oblikovala tisto, kar Sveto pismo imenuje "meso". Človek je postal "živa duša" v izkrivljenem pomenu, ki ga vodi lastni razum, čustva in volja, neodvisno od Boga.

Vladavina mesa. Telo, zdaj združeno s padlo dušo, je postalo najnižji del, a je pridobilo nadzor, ki ga ženejo poželenja in strasti. Človek je padel z vladavine duha na vladavino duše in nazadnje na vladavino telesa (mesa). To meso je sovražno do Boga in mu ne more ugajati.

3. Odrešenje ponovno oživi duh.

Preobnova pomeni biti rojen od Boga.

Novo rojstvo v duhu. Odrešenje se začne s preobrazbo, novim rojstvom "od Boga" (Janez 1,13) in "od Duha" (Janez 3,6). To ni telesna ali duševna sprememba, temveč Bog, ki v človekov mrtev duh vlije svoje neustvarjeno življenje (zoe). To oživi duh in mu povrne sposobnost skupnosti z Bogom.

Bivanje Svetega Duha. Ob preobrazbi Sveti Duh ne da le novega duha, temveč tudi stalno prebiva v človekovem duhu (Ezek. 36,26-27). Ta bivajoči Duh je vir duhovnega življenja in moči, ki omogoča verniku, da duh ponovno zavzame svoj pravi položaj.

Zedinjanje s Kristusom. S vero v Kristusovo smrt in vstajenje je vernik združen z Njim, postal je "en duh z njim" (1 Kor. 6,17). Ta zedinjitev je temelj delovanja Svetega Duha, ki oživlja vernikev duh in mu omogoča služenje Bogu v "novosti duha" (Rim. 7,6).

4. Meso (telo + padla duša) je neizrešljivo.

Bog gleda na meso kot popolnoma pokvarjeno.

Nepopravljivo. Meso, sestavljeno iz padle duše in telesa, je po svoji naravi pokvarjeno in sovražno do Boga. Nobena človeška prizadevanja, izobrazba, moralnost ali verske prakse ne morejo spremeniti njegove narave. "Kar je rojeno iz mesa, je meso" (Janez 3,6).

Božja rešitev: smrt. Ker mesa ni mogoče izboljšati, Bog ne poskuša ga preoblikovati, temveč ga želi ubiti. Kristus, ki je prišel "v podobi grešnega mesa", je obsodil greh v mesu s svojo smrtjo (Rim. 8,3). To pomeni, da niso bili obsojeni le naši grehi, ampak tudi moč greha v mesu.

Križan z Kristusom. Za vernike se ta sodba uresničuje skozi identificiranje: "naš star človek je bil križan z njim, da bi bilo uničeno grešno telo, da ne bi več služili grehu" (Rim. 6,6). Meso s svojimi strastmi in željami je "križalo" (Gal. 5,24).

5. Osvoboditev od greha je šele prvi korak.

Osvoboditi se greha ni težko, če gledamo na popolno in dokončano Božjo rešitev.

Onkraj odpuščanja. Čeprav sta odpuščanje grehov in osvoboditev od moči greha veličastni resničnosti, doseženi preko Kristusovega križa, predstavljata le začetno fazo Božjega odrešenja. Mnogi verniki se tu ustavijo in so zadovoljni z zmago nad zunanjimi grehi.

Problem samega sebe. Tudi po osvoboditvi od vladavine greha vernik še vedno nosi življenje duše – naravni jaz. Ta jaz, čeprav morda ne kaže grešnosti navzven, je neodvisen od Boga in deluje po lastni moči (volja, um, čustva). Je vir "samopravičnosti" in "obredovanja volje".

Dve življenji, dve naravi. V verniku zdaj sobivata dve življenji (duhovno in duševno) in dve naravi (božanska in grešna). Medtem ko je bila grešna narava rešena na križu, življenje duše (jaz) ostaja in se bori proti duhovnemu življenju. Ta boj je globlji od spopada z grehom.

6. Življenje duše (jaz) mora križ odreči.

naš star jaz je bil križan z njim

Jaz proti duhu. Življenje duše, kot naravni jaz, je največja ovira za življenje po duhu. Deluje neodvisno od Boga, zanaša se na lastno moč, modrost in želje. Ta jaz je treba vsak dan odreči, za razliko od greha, ki ga premagujemo z računom na Kristusovo dokončano delo.

Globje delo križa. Kristusov križ ni le premagal greh v mesu, ampak tudi jaz mesa. "Kdor pripada Kristusu Jezusu, je križal meso s strastmi in željami" (Gal. 5,24). To vključuje ne le grešne želje, ampak tudi dobre namene in sposobnosti jaza.

Dnevno nošenje križa. Odrekanje življenju duše ni enkraten dogodek, temveč neprekinjen proces. "Če kdo hoče za menoj iti, naj se odreče samemu sebi, naj vsak dan vzame svoj križ in hodi za menoj" (Lk 9,23). Vsakič, ko odrečemo svoje naravne nagnjenosti, želje ali voljo zaradi Kristusa, življenje duše trpi izgubo, duh pa pridobiva prostor.

7. Čustva: močan, a nezanesljiv vodnik.

Čustva so lahko najhujši sovražnik duhovnega življenja kristjana.

Duševna proti duhovni občutljivosti. Čustva so osnovna funkcija duše, zajemajo naklonjenost, željo in občutke. Čeprav ima tudi duh svoje zaznave (intuicijo), so duševna čustva lahko močno pod vplivom zunanjih okoliščin in zelo spremenljiva. Pogosta zmota je, da duševna čustva zamenjujemo za duhovne izkušnje.

Nevarnost življenja, ki temelji na občutkih. Življenje, ki ga vodijo čustva, vodi v nestabilno, nihajoče krščansko hojo. Ovira poslušanje nežnega glasu duhovne intuicije, ki zahteva čustveno mirnost. Čustva pogosto vodijo dejanja na podlagi impulzov, ne pa duhovnih načel ali Božje volje.

Božji namen v občutkih. Bog nam včasih podari vesela čustva, da nas privabi k sebi, ali pa dovoli boleča čustva, da razkrijejo našo samoljubnost in izurijo našo voljo. Želi, da preidemo od ljubezni do njegove radosti k ljubezni do Njega ter od delovanja po občutkih k delovanju po voli in veri.

8. Um: ključno bojišče za resnico.

Človekov um je njegov organ za razmišljanje.

Satanova trdnjava. Um je glavno bojišče, kjer delujejo satan in zli duhovi. Pred odrešenjem bog tega sveta zaslepi um nevernikov (2 Kor. 4,4). Po odrešenju satan skuša zavajati um vernikev z lažnimi nauki in sugestijami (2 Kor. 11,3).

Teritorij za napad. Zli duhovi pridobivajo vpliv v umu preko:

• Neobnovljenega uma (meseno razmišljanje)
• Neprimernih misli (grešnih ali praznih idej)
• Nerazumevanja Božje resnice (sprejemanja laži)
• Sprejemanja sugestij (od zlih duhov)
• Praznega ali pasivnega uma (prenehanja razmišljanja ali dovoljevanja drugim, da mislijo namesto nas)

Vloga uma z duhom. Medtem ko duh prejema razodetje intuitivno, je um potreben za razumevanje in interpretacijo (Ef. 1,17-18). Obnovljen um je nujen za duhovno razumevanje in za "vsako misel ujeti v pokornost Kristusu" (2 Kor. 10,5).

9. Volja: sedež človekove suverenosti.

Človekova volja je njegov organ za odločanje.

Jedro jaza. Volja je najvplivnejši del človeka, predstavlja njegovo pravo bistvo in nadzoruje vse druge organe. Bog je človeka ustvaril s svobodno, suvereno voljo in spoštuje to svobodo tudi pri odrešenju. Človekova padlost je bila upor njegove volje; odrešenje je obnova volje za Boga.

Zedinjanje volj. Pravo odrešenje vključuje ne le zedinjanje življenja z Bogom (preobrazbo), ampak tudi zedinjanje volje. Bog želi, da je naša volja popolnoma združena z Njegovo, da si želi tistega, kar si želi On, in dela, kar On pravi. To zedinjanje je vrhunec duhovnega življenja.

Podrejanje Božji roki. Ker je človekova volja naravno trmasta, Bog pogosto uporablja okoliščine in trpljenje ("Svojo mogočno roko"), da jo zlomi in pripelje v podrejanje. Ta vzgoja ima namen, da postanemo pripravljeni brezpogojno sprejeti Njegovo voljo, tudi če je v nasprotju z našimi naravnimi željami ali prinaša bolečino.

10. Pasivnost je nevarno področje za zle duhove.

Poseben greh opustitve, ki daje zlim duhovom prostor, je pasivnost vernikev.

Neaktivnost kot greh. Poleg aktivnih grehov je greh tudi opustitev uporabe Božjih danosti in talentov, dopuščanje, da postanemo pasivni. Ta pasivnost, zlasti volje in uma, daje zlim duhovom priložnost za delovanje.

Zmota o poslušnosti. Nekateri verniki, napačno razumljajoč "smrt sebi" ali "poslušanje Duha", verjamejo, da morajo postati pasivni, prenehati uporabljati svojo voljo ali um in čakati, da jih Bog premika kot lutke. To je zmotna, pretirana poslušnost.

Satanova priložnost. Bog nikoli ne zahteva pasivnosti; želi aktivno sodelovanje. Satan pa uspeva ravno na pasivnosti. Ko vernik postane pasiven, satan izkoristi priložnost, da vdre, nadzoruje in manipulira z umom, voljo in celo telesom osebe, pogosto preko ponarejenih nadnaravnih izkušenj.

11. Duh: organ za skupnost z Bogom.

Bog je duh in tisti, ki ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici.

Intuicija, skupnost, vest. Človeški duh, oživljen ob preobrazbi, ima tri glavne funkcije:

• Intuicija: organ za neposredno zaznavanje in spoznavanje Božje volje in duhovnih resnic brez razmišljanja.
• Skupnost: sposobnost čaščenja in druženja z Bogom.
• Vest: notranji nadzornik, ki razloči prav in narobe po Božjem merilu.

Poznavanje proti razumevanju. Duh pozna Božje stvari intuitivno, medtem ko jih um razume racionalno. Duhovno znanje prihaja skozi razodetje v duhu, ne skozi intelektualno iskanje. Sveti Duh uči in vodi preko intuicije duha (maziljenje).

Življenje pod vodstvom duha. Hoditi po duhu pomeni živeti po intuiciji, skupnosti in vesti duha, dovoliti duhu, da vlada duši in telesu. To zahteva odrekanje impulzom duše in aktivno sodelovanje s Svetim Duhom, ki prebiva v duhu.

12. Telo: tempelj Božjega duha in podvrženo bolezni.

Telo je za Gospoda in Gospod za telo.

Namen telesa. Fizično telo, čeprav padlo in podvrženo smrti, ni po svoji naravi zlo. Namenjeno je biti orodje Gospoda in tempelj Svetega Duha (1 Kor. 6,19). Kupljeni smo z dragoceno ceno in moramo Boga slaviti v svojih telesih.

Gospodova skrb za telo. Tako kot je Kristus nosil naše grehe, je nosil tudi naše bolezni (Izaija 53,4-5). Božje odrešenje vključuje tudi skrb za zdravljenje in moč telesa. Sveti Duh, ki je obudil Kristusa, danes daje življenje našim smrtnim telesom (Rim. 8,11).

Bolezen kot vzgoja. Bolezen pri vernikih je pogosto Božja vzgoja zaradi neizpovedanega greha ali samovolje (1 Kor. 11,30-32; Jakob 5,16). Je sredstvo, da pridemo do samosodbe in globljega podrejanja. Zdravljenje je pogosto pogojeno s priznanjem in opustitvijo greha ter predajo Božji volji.

Premagovanje po Duhu. Ne dolgujemo več mesu (Rim. 8,12). Po Duhu lahko ubijemo dela telesa in živimo. To zahteva, da svoja telesa predstavimo kot živo daritev in po veri zahtevamo Božje življenje in moč za svoje telesne potrebe.