Quantum Psychology

1. Vaš živčni sistem programira vašo zaznano resničnost

Wilson uvodoma poudari, da bi morali vsa znanstvena področja ustrezno označiti s predpono »nevro«, na primer »nevro-fizika«, »nevro-kemija«, »nevro-astronomija« in podobno.

Nevro-označena resničnost. Vsaka naša zaznava, meritev in razumevanje vesolja je filtrirano skozi človeški živčni sistem. Ne doživljamo »globoke resničnosti« neposredno, temveč le »eksistencialno resničnost«, kot jo obdelajo naši čuti in instrumenti. To pomeni, da je naše razumevanje fizike, kemije ali astronomije vedno pravzaprav nevro-fizika, nevro-kemija, nevro-astronomija in tako dalje.

Brez čiste opazave. Tudi preučevanje samega živčnega sistema poteka skozi živčni sistem, kar vodi do »nevro-nevroznanosti«. To poudarja, da je opazovalec neločljivo povezan z opazovanim, kar je temeljno načelo tako kvantne fizike kot nevroznanosti. Naša biološka strojna in programska oprema (jezik, kultura) vsiljujeta pristranskost v vse, kar zaznavamo.

Nevroznanost in kvantna fizika. Razumevanje, kako možgani obdelujejo informacije s svojimi filtri in interpretacijami, ponuja boljšo osnovo za razumevanje nenavadnosti kvantne teorije kot klasična fizika. Obe področji kažeta, da so naši tradicionalni pojmi o objektivni, zunanji resničnosti nepopolni ali zavajajoči.

2. Zaznava je aktivna interpretacija, ne pasivno sprejemanje

Wilson večkrat in na različne načine poudari, da zaznava ni pasiven proces, temveč »aktivna interpretacija signalov«.

Ustvarjalna obdelava čutnih podatkov. Tisto, kar vidimo, slišimo, okusimo, otipamo in občutimo, ni zgolj surovi podatki, ki vstopajo v možgane; gre za ustvarjalni akt, kjer možgani aktivno interpretirajo prihajajoče signale. Vsak posameznik je umetnik, ki nenehno gradi svoj pogled na svet na podlagi teh interpretacij.

Opazovalec ustvarja vesolje. Ta aktivna interpretacija je v skladu s kvantnofizikalnim načelom, da »opazovalca ni mogoče izključiti iz opisa opazovanja«. Nekateri fiziki, kot je dr. John A. Wheeler, celo trdijo, da opazovalec »ustvarja« vesolje opazovanja. Tudi naši instrumenti, podobno kot naši čuti, oblikujejo to, kar zaznavamo.

Igre na srečo, ne gotovosti. Zaznava temelji na nezavednih ocenah verjetnosti, kar pomeni, da je vsaka zaznava kot nekakšna igra na srečo. Signale tako hitro organiziramo v ugibanja, da ne opazimo samega ugibanja, kar vodi do prezgodnje gotovosti glede tega, kar »vidimo«, tudi če drugi isto dogajanje zaznavajo drugače.

3. Jezik, zlasti beseda »je«, ustvarja miselne pasti

Velik del te knjige bo skušal pokazati, da vsaka poved, ki vsebuje na videz nedolžno besedo »je«, skriva skrito zmoto.

Zamenjava zemljevida in ozemlja. Ljudje smo nagnjeni k zamenjavi besed (zemljevida) z neverbalnim svetom (ozemljem). Reagiramo na oznake, kot da bi bile same stvari, kar vodi do semantičnih zmot in konfliktov zaradi abstraktnih pojmov, ki jih določa jezik.

Zmota identitete. Beseda »je« v pomenu identitete (npr. »X je Y«) implicira fiksno, inherentno »bistvo« ali »stvarnost«, ki v dinamičnem, verjetnostnem vesolju, kakršno opisujeta sodobna znanost in eksistencializem, ne obstaja. Ta aristoteljska navada vodi v dogmatično mišljenje in preprečuje razumevanje toka ter več perspektiv.

Primeri pasti »je-iznosti«:

• Razprave, ali je plod »oseba«.
• Oznake nekoga kot »homoseksualca« ali »tatova« na podlagi preteklih dejanj, brez upoštevanja možnosti spremembe.
• Verovanje, da je mesto »res« Derry ali Londonderry, kar vodi v nasilje.
• Predpostavke, da je nekaj »neprimerno« ali »sveto« zaradi jezikovnih tabujev.

4. E-Prime: Orodje za ne-aristoteljsko mišljenje

Leta 1933 je Alfred Korzybski v delu Science and Sanity predlagal, da bi morali iz angleščine odstraniti »je« identitete.

Angleščina brez »je-iznosti«. E-Prime (English-Prime) je različica angleščine, ki izloči vse oblike glagola »to be« (»is«, »am«, »are«, »was«, »were« itd.). To govorce in pisce prisili, da uporabljajo bolj operativni in eksistencialni jezik, ki opisuje izkušnje in odnose, namesto da bi trdili o fiksnih identitetah ali bistvih.

Osvoboditev srednjeveške metafizike. Odstranitev »je-iznosti« premakne mišljenje iz aristoteljskega okvira fiksnih »stvari« z notranjimi »duhovi« (bistvi) v sodobni znanstveni in eksistencialni okvir procesov, odnosov in izkušenj v prostoru in času. To pomaga preprečiti nesmiselne razprave o tem, kaj stvari »so«.

Razjasnitev zaznave in konfliktov. Preoblikovanje izjav v E-Prime pogosto razblini navidezne protislovnosti in zmanjša konflikte. Namesto »Janez je nesrečen« lahko rečemo »Janez se zdi nesrečen v pisarni«, s čimer priznamo opazovalčevo zaznavo in kontekst, ne pa trditev o fiksnem stanju.

5. Imamo več jazov in resničnostnih tunelov

Ruski mistik Gurdjieff je trdil, da v sebi nosimo več osebnosti. Mnogi raziskovalci psihologije in nevroznanosti danes delijo to presenetljivo stališče.

Informacijski sistemi, specifični za stanje. Sodobna psihologija in nevroznanost nakazujeta, da ljudje nimamo enega samega, fiksnega »jaza« ali »ega«, temveč več potencialnih »jazov« ali »informacijskih sistemov«. Ti sistemi so povezani z različnimi možganskimi stanji in dostopajo do različnih spominov ter perspektiv.

Štirje glavni sistemi:

• Oralno bio-preživetje: vtisi iz dojenčkove dobe (neofobija/neofilia), povezani z varnostjo in osnovnim zaupanjem.
• Analno teritorijalno: vtisi iz obdobja malčka (dominanca/podrejenost), povezani z močjo in nadzorom.
• Semantično časovno vezanje: pridobivanje jezika, povezano z logiko, simboliko in kulturnimi resničnostnimi tuneli.
• Socioseksualno: vtisi iz pubertete, povezani s parjenjem, družbenimi vlogami in etiko.

Premikajoče se resničnosti. Ko eden od teh notranjih sistemov prevladuje, se posameznikova zaznava sveta (njegov »resničnostni tunel«) temu primerno spremeni. To pojasnjuje, zakaj se nekdo v različnih kontekstih ali razpoloženjih zdi kot druga oseba in zakaj so njegovi spomini ter prepričanja lahko videti nedosledni.

6. Prepričanja in pričakovanja oblikujejo fizično resničnost

Medicinski raziskovalci vedo, da vsaka inovativna terapija doseže najboljše rezultate, ko je nova, nekatere terapije pa delujejo le, če so nove.

Samoizpolnjujoče se prerokbe. Naša prepričanja in pričakovanja, bodisi zavestna ali nezavedna, lahko pomembno vplivajo na izide v fizičnem svetu, zlasti na področju zdravja in vedenja. Če nekoga obravnavamo kot krivega, se lahko obnaša neprijetno; pričakovanje uspeha terapije lahko sproži procese zdravljenja.

Psihosomatska sinergija. Tradicionalni »problem duha in telesa« razpade, če ga gledamo skozi prizmo psihosomatske enotnosti in pretvorbe informacij. Prepričanja (informacije, obdelane semantično v korteksu) se lahko pretvorijo v biokemijske in hormonske signale (informacije, obdelane somatsko preko hipotalamusa in nevropeptidov), ki vplivajo na imunski sistem in fizično zdravje.

Placebo in nocebo učinki. Moč prepričanja je očitna v placebo učinku (pozitivna pričakovanja vodijo do zdravljenja) in nocebo učinku (negativna pričakovanja povzročijo škodo ali smrt, kot pri prekletstvu »kosti smrti«). Študije kažejo, da so placebi za lajšanje bolečin lahko več kot 50 % učinkoviti kot pravi zdravili, optimizem pa korelira z dolgoživostjo.

7. Negotovost in verjetnost sta temeljni za izkušnjo

Fizik pravi, da v mnogih primerih ne moremo smiselno reči, da je Schrödingerjeva mačka »mrtva mačka«, temveč le »verjetno mrtva«, transakcijski psiholog pa, da v mnogih primerih ne moremo reči, da je stvar v kotu stol, temveč le »verjetno stol«.

Onkraj resnično/napačno. Sodobna znanost in logika presegata aristoteljski dvovalentni sistem »resnično« ali »napačno«. Kvantna mehanika in transakcijska psihologija delujeta v svetu verjetnosti in »morda«. Stvari obstajajo v nedoločenih stanjih, dokler niso opazovane ali izmerjene.

Negotovost v vsakdanjem življenju. Ta negotovost ni omejena na subatomski svet; prisotna je tudi v vsakdanjem življenju. Zaznave se začnejo kot »morda« (npr. ali je ta figura Joe ali nekdo drug?) in pogosto ostanejo nedoločene, če niso povsem razrešene. Naši možgani pa zaradi aristoteljske navade pogosto preskočijo v prezgodnjo gotovost.

Statistična resničnost. Sprejemanje verjetnosti ne pomeni spuščanja v kaos ali solipsizem. Pomeni prehod od rigidnega »da/ne« mišljenja k ocenjevanju verjetnosti (5 %, 50 %, 95 %). Poslovanje, podobno kot fizika, temelji na izračunanih tveganjih in verjetnostih, ne na absolutni gotovosti.

8. Nelokalnost in nenavadni zanki izzivajo naše razumevanje

Bellov izrek kaže, da se nelokalne korelacije v času morajo pojavljati tudi v kvantnem vesolju.

Korelacija brez povezave. Bellov izrek nakazuje, da če kvantna mehanika pravilno opisuje vesolje, morajo obstajati nelokalne korelacije. To so korelacije med dogodki, ki se zgodijo sočasno na razdalji, brez znane vzročne povezave ali signala, ki bi potoval med njima, kar izziva klasično fiziko.

Vzročnost nazaj v času? Nekatere interpretacije kvantnih eksperimentov, zlasti tistih, ki vključujejo nelokalne korelacije v času, nakazujejo, da lahko dogodki v sedanjosti vplivajo na lastnosti delcev v preteklosti. To izziva naš linearni pogled na vzrok in posledico.

Nenavadne zanke in neskončni regresi. Natančna analiza zaznave ali zavesti vodi do »nenavadnih zank« in neskončnih regresov (npr. zaznavati, da zaznavaš, da zaznavaš ...). To odseva Von Neumannovo katastrofo v kvantni mehaniki, kjer dodajanje več opazovalcev ali instrumentov ne odpravi negotovosti, kar kaže na temeljno omejitev objektivnega znanja.

Zadnja posodobitev: May 10, 2025