The Art of Living Consciously

1. Zavest zahteva spoštovanje resničnosti in resnice

Živeti zavestno izvira iz spoštovanja resničnosti – spoštovanja dejstev in resnice.

Temelj zavesti. Zavestno življenje se začne s temeljnim spoštovanjem resničnosti, dejstev in resnice. Ta usmerjenost ni prirojena, temveč se jo naučimo, pogosto pa jo v otroštvu izzivajo iracionalna vedenja odraslih. Otroci potrebujejo racionalno okolje, kjer so dejstva dejstva, vprašanja cenjena, nasprotja pa čim bolj zmanjšana.

Vpliv iracionalnosti. Opazovanje hinavščine, zanikanja ali nasprotujočih si sporočil lahko oslabi otrokovo voljo do razumevanja in zaupanja v lastne zaznave. Racionalen svet, kjer je resnica spoštovana, spodbuja kognitivno zrelost in občutek varnosti.

Občutek resničnosti. Razvijanje "občutka resničnosti" pomeni razumeti, da stvari so takšne, kot so (A je A), in da imajo dejanja vzroke. To razumevanje nam daje varnost in nam omogoča samozavestno krmarjenje po svetu.

2. Zavestno življenje zahteva zavedanje zunanjega in notranjega sveta

Tudi naš notranji svet je del resničnosti.

Dvojno zavedanje. Zavestno življenje vključuje zavedanje zunanjega sveta in samozavedanje. Gre za razumevanje okolja, lastnih potreb, motivov, misli, čustev in telesnih občutkov.

Ključna je ravnovesje. Zanemarjanje zunanjega ali notranjega zavedanja vodi v neučinkovitost. Pretirano osredotočanje na zunanjost lahko povzroči odtujenost od lastnih potreb in čustev, medtem ko pretirana samoupoštevnost slepi pred realnostjo zunanjega sveta.

Povezanost. Tisto, česar ne vidimo v svetu, pogosto odraža tisto, česar ne vidimo v sebi. Zavedanje mora prosto teči v obe smeri za učinkovito delovanje in uravnoteženo življenje.

3. Razum je glavno orodje za orientacijo v resničnosti

Iskanje razuma – tega ni mogoče dovolj pogosto poudariti – je za nedvoumno povezovanje izkušenj.

Razum kot sposobnost. Razum je sposobnost, ki dojema odnose, razlikuje in išče povezave. Vključuje indukcijo, dedukcijo in povezovanje novega znanja z obstoječim, pri čemer se ravna po zakonu nedvoumnosti.

Integracija je ključna. Integracija je bistvena tako za življenjski proces kot za delovanje uma. Razum je orodje zavedanja, dvignjeno na konceptualno raven, ki nam omogoča razumevanje in prilagajanje resničnosti.

Samopopravljanje. Razum omogoča samopopravljanje z odprtostjo do dokazov, pripravljenostjo na popravljanje napak in nenehnim učenjem. Je nasprotje duševne togosti in obrambnosti.

4. Izbira in odgovornost sta neločljivo povezana z zavestjo

Sposobnost, da usmerimo svoj um ali ne, da razmišljamo ali ne, da si prizadevamo za zavedanje ali ne, da se soočimo z resničnostjo ali ne, je naša svobodna volja.

Voljna zavest. Imamo svobodo, da usmerimo svoj um, razmišljamo, si prizadevamo za jasnost in preučujemo dejstva ali pa se temu izognemo. Ta sposobnost uravnavanja duševne dejavnosti je naša svobodna volja.

Posledice izbire. Odločitve glede zavesti imajo resnične posledice. Izbira razmišljanja krepi naš um in povečuje nadzor nad življenjem, medtem ko izogibanje razmišljanju vodi v zmedo in neučinkovitost.

Odgovornost. Zavestno življenje pomeni prevzemanje odgovornosti za ustvarjanje ustrezne ravni zavedanja glede na kontekst. Vključuje dajanje najboljšega zavedanja, ki ga zmoremo, našim dejavnostim.

5. Kontekst določa primerno raven zavesti

Kontekst določa, kateri duševni stan je primeren.

Usklajenost je ključna. Primeren duševni stan je odvisen od konteksta, vključno z našimi cilji in nameni. Potrebna je usklajenost med tem, kar fizično počnemo, kakšen je naš cilj in kakšen je naš duševni stan.

Selektivno zavedanje. Zavest je nujno selektivna. Izbira osredotočanja v eno smer je pravzaprav izbira, da se ne osredotočamo v druge smeri.

Avtomatizacija. Modro in pravilno je, da veliko stvari pustimo nezavednih. Človeško učenje je takšno, da avtomatiziramo novo znanje in veščine, kot sta govorjenje jezika ali vožnja avtomobila, tako da ne zahtevajo več stopnje zavestnega zavedanja, ki je potrebna v fazi učenja.

6. Strategije izogibanja zmanjšujejo zavest in dobrobit

Psihološko je tisto, čemur se v takih primerih izogibamo, zavest. Eksistencialno pa resničnost.

Motivi za izogibanje. Pogosti motivi za izogibanje zavesti so utrujenost, lenoba, strah, bolečina ali želja po zadovoljevanju neprimernih želja. Ti motivi so lahko nevarni in samouničevalni.

Strategije izogibanja. Pogoste strategije vključujejo opuščanje prizadevanja za usmerjanje zavedanja, prepuščanje čustvom in preusmerjanje misli na nepomembne teme. Te taktike služijo zadrževanju resničnosti na daljavo.

Posledice izogibanja. Dolgotrajno izogibanje zavesti vodi v občutke nesposobnosti, nerazvito samospoštovanje in odklon od resničnosti. Podira našo sposobnost sprejemanja učinkovitih odločitev in doseganja ciljev.

7. Zavestno življenje vključuje pozornost pri vsakodnevnih dejanjih

Če smo prisotni pri tem, kar počnemo, je naša zavest odprta za sprejemanje.

Prisotnost. Pozornost pomeni biti prisoten pri tem, kar počnemo, delovati v duševnem stanju, primernem za učinkovitost, in biti pozoren na prihajajoče informacije. Gre za delovanje v trenutku, a ne ujetost v njem.

Odgovornost do resničnosti. V zavestnem življenju je implicitna politika odgovornega življenja do resničnosti. To vključuje soočanje z dejstvi, tudi če so neprijetna, in delovanje v skladu z našim znanjem.

Inteligenca ni pomembna. Zavestno življenje je možno na vsaki ravni inteligence. Pomeni prizadevanje, da smo čim bolj zavedni vsega, kar vpliva na naša dejanja, namene, vrednote in cilje.

8. Samozavedanje je ključno za osebno rast in učinkovito življenje

Pogosto je beg pred resničnostjo beg pred resničnostjo našega notranjega stanja.

Pomen samozavedanja. Samozavedanje pomeni razumevanje našega notranjega sveta potreb, motivov, misli, duševnih stanj, čustev in telesnih občutkov. Je bistveno za učinkovito delovanje in osebno rast.

Soočanje s čustvi. Pogosto je beg pred resničnostjo beg pred resničnostjo našega notranjega stanja. Naučiti se obvladovati impulze za izogibanje in se soočiti z zahtevnimi čustvi je ključno za zavestno življenje.

Sprejemanje samega sebe. Sprejemanje samega sebe je temelj rasti in sprememb. Vključuje lastništvo in sprejemanje tega, kar smo, spravo z našimi mislimi, čustvi in dejanji ter odprtost za samorefleksijo.

9. Zavest krepi samospoštovanje

Podiramo svoje samospoštovanje, kadar vztrajamo v svojih protislovjih, saj na globlji ravni vemo, kaj počnemo.

Vzajemni odnos. Med zavestnim življenjem in samospoštovanjem obstaja vzajemni odnos. Tako kot zavestno življenje krepi samospoštovanje, samospoštovanje spodbuja zavestno življenje.

Opredelitev samospoštovanja. Samospoštovanje je občutek, da smo sposobni spoprijemati se z osnovnimi življenjskimi izzivi in da smo vredni sreče. Je zaupanje v učinkovitost našega uma.

Podiranje samospoštovanja. Podiramo svoje samospoštovanje, kadar vztrajamo v protislovjih, saj na globlji ravni vemo, kaj počnemo. Izogibanje lahko prevara zavestni um, ne prevara pa podzavestnega.

10. Zavestno življenje vključuje zemeljsko duhovnost

Ko živimo zavestno, utemeljujemo duhovnost v izzivih in priložnostih naše edinstveno človeške narave.

Zemeljski poudarek. Naša razprava o zavesti je povsem zemeljska, usmerjena v potrebe in možnosti zemeljskega obstoja. Gre za sprejemanje življenja, ne za obračanje hrbta vanj.

Življenje je rast. S tem sprejemamo neprekinjeno evolucijo same zavesti – življenje je rast, gibanje, širjenje, razkrivanje, dinamičen potisk, ki vedno presega včeraj in dosega jutri.

Pozornost. Zavestno življenje pomeni biti v sedanjosti, ne da bi izgubil širši kontekst. Kontekst je tam kot ozadje, kar počnemo, pa je v ospredju. Tako smo v trenutku, a nismo ujeti v njem.

11. Trditve mistike nimajo racionalne podlage

Zločin nad telesom otroka je bil manjši od zločina nad njenim umom.

Opredelitev mistike. Mistika trdi, da obstajajo vidiki obstoja, ki jih lahko spoznamo z edinstveno kognitivno sposobnostjo, katere sodbe so nad avtoriteto čutnih zaznav ali razuma.

Protislovja. Mistika pogosto vključuje sprejemanje protislovij in zanikanje veljavnosti razuma. To spodkopava možnost znanja in vodi v logično neskladnost.

Pomanjkanje dokazov. Trditve mistike nimajo empirične podpore in pogosto temeljijo na subjektivnih izkušnjah, ki jih ni mogoče preveriti ali ponoviti. To ni pot do znanja, temveč pot do samoprevar.

12. Razsvetljeni sebičnost je boljša od nesebičnosti

Ljudje, ki jih vodi spoštovanje resničnosti, živijo bolje kot tisti, ki želje postavljajo nad razum.

Opredelitev nesebičnosti. V etičnem kontekstu "nesebičnost" pomeni odsotnost ali neomadeževanost s samointeresom. Pogosto velja za ideal morale in duhovnosti.

Racionalni samointeres. Racionalni samointeres pomeni slediti svojim vrednotam, delovati po lastni presoji in živeti z integriteto. Ne gre za žrtvovanje drugih sebi, temveč za doseganje svojih ciljev na način, ki je skladen z resničnostjo.

Posledice nesebičnosti. Doktrina nesebičnosti lahko vodi v samopožrtvovanje, zatiranje posameznikovih potreb in želja ter erozijo osebne dobrobiti. Gre za nevarno in samouničevalno filozofijo.

Zadnja posodobitev: March 14, 2025